Intervju z bobickom - 1. del

Pred kratkim sem imel možnost pogovora z bobickom, z enim izmed izkušenejših uporabnikov, ki se je po nekajletnem premoru pred nekaj meseci vrnil na HT sceno. V svojem prejšnem obdobju je bil selektor U20 reprezentance in aktiven skavt za NT in U20 reprezentanco. Ker je Mladinska Akademija bobickova velika strast, je doslej na to temo spisal dva vodiča ((14912254.1) in (757)) in bil je organizator NML lige. Poleg tega pa sva se v intervjuju brez dlake na jeziku dotaknila U20 reprezentance.

1. Spomnim se, da si me pred parimi meseci v eni izmed nitk pretental in potegnil za nos. Dajal si občutek, da si začetnik, kar pa ni bilo ravno res. Poleg tega je delovalo, kot da bi rad ponovno končal s HT-jem. Kaj te je privleklo nazaj na HT? Ali se je tvoja odločitev takrat spremenila ali si nas, mlajše (op. a.: tiste, ki te še ne poznajo, oziroma tiste, ki so se registrirali po tvojem prenehanju) HT-jevce zgolj potegnil za nos in je bilo mišljeno kot šala vseskupaj?

Na HT me je po skoraj dveh letih vrnila radovednost, da vidim, kako se igra odvija in kakšna je scena. Vedno mi je bil odličen filing bidanja in kupovanja igralcev trgu. Seveda pa mi je največja ljubezen v Hattricku še vedno Mladinska Akademija. To je poseben kotiček v sami igri, ki mi je vedno dajal največ navdušenja in v katerega sem vlagal največ časa. Sedaj je vodenje Mladinske Akademije z raznimi pripomočki precej olajšano in ne predstavlja več pravega izziva. V bistvu pri tem ponovnem štartu še vedno iščem tisti pravi izziv. Hattrick se je namreč v moji odsotnosti precej spremenil.

Tisto pred parimi meseci je bila samo šala. Da sem malo zabaval stare bajte in da vidim odziv novincev, ki me niso poznali. Šala pa je na koncu uspešna samo takrat, če se na koncu vsi nasmejimo. Tako da ste se na koncu nasmejali vsi, tudi tisti, ki sem si vas malo privoščil.

2. Kakšni so bili tvoji začetki z reprezentancami? Največji uspeh, ki si ga dosegel z reprezentancami?

Za delo z reprezentanco me je povabil Tado, takratni U-20 selektor, kjer mi je takoj naložil najtežjo nalogo - skavtiranje vezistov. Takrat sem skavtiranje prevzel med mandatom in mi je Tado ves čas svetoval kako dobro izvajati skavting. Od njega sem se tudi ogromno naučil o samem delovanju reprezentanc. Me je pa kmalu za tem v svojo ekipo povabil še kostjares (takratni NT selektor), kjer sem skavtiral napadalce.

Po vsakem mandatu sledijo volitve, kjer nisem bil zadovoljen z izbiro kandidatov in sem tako še sam kandidiral. V bistvu sem bil edini izmed kandidatov, ki je imel stik z reprezentanco, zato sem tudi prepričljivo zmagal na volitvah. Sam mandat ni bil najbolj uspešno izveden (nažalost tudi kot posledica nekih izrednih dogodkov), ni bil pa rezultatsko slabši kot prejšnja dva. V kvalifikacijah smo končali kot tretji, kjer nam je v zadnjem kolu zmanjkal samo en gol v pravi mreži.

Za mano je kot selektor bil izvoljen LA-kommunist, ki se je uvrstiti na U-20 Svetovno prvenstvo. Prav tako pa je čez več sezon večina igralcev, ki sem jim sam bil selektor ali pa skavt, potem v članski ekipi osvojilo srebrno medaljo (op. a.: MOD-djombaslovo srebrno obdobje). Tako, da so bili igralci dobro trenirani in pošten odnos do trenerjev potencialov je najpomembnejši, da se lahko reprezentanci pripelje do uspeha.

3. Ko že ravno omenjaš volitve, se dajva dotakniti tistih izpred dveh tednov (ki so se zaključile 01.12.2014). Na njih smo imeli tri močne kandidate, kepico, DragoGroma in Bencaka. Si bil zadovoljen z izbiro? Kaj te (je) pri posameznem kandidatu motilo? Pa da ne bova samo o slabih lastnostih, lahko izpostaviš eno dobro lastnost pri vsakem kandidatu?

Če primerjam z volitvami, kjer sem sam postal selektor, je bila izbira na pravkar končanih veliko boljša. Sicer je bilo manj kandidatov kot pri meni pred leti. A vsi trije, celo štirje, bi lahko brez problema postali selektorji.

Izpostavljeni uporabniki imajo že precej izkušenj z delovanjem reprezentance. To sicer ni pogoj, je samo določena prednost, ki jo je treba potem na volitvah prikazati. Tudi Brancin, ki samo izpolnjuje obljubo, je že zelo izkušen Hattrick uporabnik, tudi prevajalec Hattrick Youth Cluba, tako da ve, kako stvari stojijo.

Slabih lastnosti ne bi rad preveč izpostavljal, jih pa lahko malo nakažem pri opisu dobrih. Kepica je zagotovo zelo dober organizator, bil je glavni skavt in tako tudi logični naslednik na selektorskem stolčku. A v zgoščeni konkurenci reprezentanc to ni dovolj. Pri njem nisem dobil občutka, da pozna širino in vse možnosti, ki jih ponuja reprezentanca. Podoben vtis sem dobil tudi pri trenutnem članskem selektorju, ki je postal selektor na podoben način kot kepica. Pri reprezentancah je namreč precej manj omejitev kot pri klubu in tega se uspešen selektor in njegova ekipa mora zavedati ter to tudi potem prikazati v samih reprezentančnih tekmah. Ta širina se namreč prikaže najbolj pri tekmah in pri samem predvidenem treningu potencialov.

Drago Grom je izmed vseh kandidatov že imel izkušnje z uspešnim selektrovanjem (uvrstitev na svetovno prvenstvo je dosegel že več krogov pred koncem kvalifikacij) in če bo zopet kdaj postal selektor, bo te pridobljene izkušnje znal unovčiti, tudi nadgraditi in nenazadnje, tudi popraviti kakšno napako. Napake niso nič napačnega, ker z njimi smo se namreč soočili prav vsi selektorji.

Kar se tiče Bencaka, pa je od kandidatov na volitvah imel največ klubskih uspehov, ki sicer niso pogoj, da je nekdo potem lahko uspešen selektor. Sem pa pri njemu najbolj razbral, da bi izkušnje, pridobljene s klubom, znal prenesti v reprezentančno okolje. Malo me je pri njemu zmotil komunikacijski mrk v zadnjih dnevih volitev.

Pri opisu sem se večkrat dotaknil, kaj je dober ali uspešen selektor in da je reprezentanca povsem nekaj drugega kot vodenje kluba. Za same rezultate je to razlikovanje ključnega pomena. Ni pa vse to delo selektorja, kajti selektor mora v prvi vrsti biti zelo dober organizator. A na koncu vsi vidimo samo tekme, kjer pa se potem izrazi tudi poznavanje širine, ki ga ponuja reprezentanca in nenazadnje je treba potem v samih tekmah tudi udejanjiti dobro pripravo potencialov, saj se za to trenirajo.

Najboljšo podlago za samo pripravo na tekme imajo tisti managerji, ki se iz sezone v sezono bojujejo v ligah in so ves čas na robu bankrota. Taki managerji imajo redko optimalno trenirane igralce. A znajo iz svoje ekipe vedno iztisniti največ. Tudi zelo težko, da so dobri organizatorji (obstajajo izjeme), ker drugače bi se usidrali v kakšno nižjo ligo, nabrali precej denarja ter tako čez čas napadli najvišje lige in pokal, po uspehu pa bi se umaknili nazaj v nižje lige. Tudi takšni managerji niso optimalni. Kajti optimalen selektor združuje tako dobro organizacijo kot tudi to, da potem zna udejaniti sadove tistega bolj skritega dela, ki je bilo poprej opravljeno.

3.1 Omenjaš, da ima reprezentanca večjo širino od kluba. Koliko je več te širine v U20 reprezentanci, kjer so večinoma monoskill igralci?

3.2 Na volitvah si zagovarjal načelo out of the box pogleda in razlikovanja (diferenciacije) U20 reprezentantov. Kakšen bi izgledal tak vezist? Kaj pa ostale pozicije?

Ti dve vprašanji se med sabo dopolnjujeta, zato bom odgovarjal na obe hkrati. Kot prvo je treba pri reprezentanci razumeti, da imaš povsem odprte možnosti, kar se tiče postavitev in uporabe igralcev. Pri klubu si tu omejen zaradi treninga, forme, ali pa ker nimaš na razpolago igralca, ki bi ga za določeno tekmo potreboval. Pri reprezentanci pa imaš oboje na razpolago, kolikor imamo na razpolago kvalitete. Seveda so omejitve, če nimaš uigrane postavitve, in treba je paziti na število vpoklicev.

Res je, v U-20 nimaš še dokončno izdelanih igralcev, niso pa čisti monoskili. Vratarje, bočne branilce, krila in defenzivne napadalce že lahko kar imenujmo multiskile, saj le ti morajo imeti vsaj 2 čimvišje trenirana skila. Izraz out of the box se pretirano uporablja. Jaz zagovarjam samo, da je treba igrati čimbolj raznoliko, oz. prilagodljivo situaciji, ki se pojavi, kar pa potem na klasično uporabo postavitev na posest res izgleda, kot da se razmišlja izven škatle.

Pri vezistih je na razpolago veliko manj variant, saj se trenirajo večinoma samo v primarnem skilu, za podporce ostane zelo malo časa. Se pa da tukaj narediti drugačen izbor od ustaljenega. Npr. če se delajo obrisi pri novih potencialih, da bomo imeli kakšen rating veliko močnejši od ostalih, se je k temu treba primerno odzvati. Npr. da imamo veliko močnejšo obrambo, na sredini in v napadu pa nam šepa. Potem je bolj smiselno 17-letnega igralca, ki pride med člane s solidno obrambo in sprejemljivo vezo, trenirati v vezi kot pa da ga treniramo v obrambi. Saj na ta način tisti močnejši raiting še okrepimo. Če gremo krepiti slabši raiting, ga ne bomo nikoli približali k optimumu, če imamo že osnovo slabšo. Nasplošno vidim obrambne postavitve bolj primerne za naš nabor igralcev. V primerjavi z najboljšimi reprezentancami smo prevečkrat v podrejeni vlogi kar se tiče sredine in napada, edino smiselno se je potem usmeriti k bolj zaprtemu načinu igranja.

Variacijo vidim tudi pri SP-takerjih. Ravno za primer boljše obrambe in slabše sredine, da imamo potem SP-takerja raje ofenzivno krilo, kot pa igralca v obrambi. Pri uporabi FTW-jev imamo bočne branilce lahko više trenirane v obrambi, v krilu pa manj. V primeru, da ne igramo na srednji napad pri TDF-jih vidim možnost v višjem skillu veze, kar posledično pomeni nižji skill podaj in kot tretji skill trening krila, saj se krilo hitreje trenira kot napad in še malenkost več doprinese h krilnemu napadu. Prav tako se posledično odpira še možnost igranja z obrambnimi vezisti, če imajo dovolj visok skill obrambe (sprejemljivo ali več).
To so najbolj osnovne razlike, ki jih vidim v primerjavi z obstoječim načinom. Tudi trening podaj pri branilcih za višji raiting protinapadov se pri zaprtih postavitvah pojavlja kot še ena od dodatnih možnosti.

Drugi del intervjuja si preberite na sledeči povezavi: (18519)

Link directly to this article (HT-ML, for the forum): [ArticleID=18518]